Za pomoč pri odločitvi glede oblike sodelovanja (predvsem z neprofitnimi organizacijami) v tem članku opisujemo razlike med donacijo in sponzorstvom. Sponzorski odnos je za plačnika verjetno davčno bolj ugoden, ni pa vedno primerna izbira in zahteva več ustrezne dokumentacije kot donacija.
Sponzorstvo
Za sponzorja, ki je pravna oseba ali s.p. in davčni zavezanec, je sponzorstvo strošek, namenjen promociji njegove blagovne znamke ali izdelka, zato je 100% priznan kot odhodek. Ta odhodek (sponzorska sredstva) je običajno denarni, lahko pa je delno ali v celoti ‘v naravi’ (npr. izdelki ali prodajno blago sponzorja).
Sponzorska pogodba je poslovni dogovor o storitvah, ki jih bo za sponzorja opravil sponzoriranec v zameno za sponzorska sredstva. Te storitve morajo biti v pogodbi dovolj podrobno opisane. Sponzor lahko sklene sponzorsko pogodbo z neko organizacijo, ki je pravna oseba, ali tudi s fizično osebo. Oblika in vsebina sponzorskih pogodb ni predpisana, v praksi pa vsebujejo elemente licenčnih, agencijskih, posredniških, mandatnih, distribucijskih in drugih tipskih pogodb. Sponzor se zaveže, da bo z denarnimi sredstvi, storitvami, materialom ali blagom podprl dejavnost sponzoriranca, ta pa se zaveže v zameno opraviti določene storitve oglaševanja sponzorjevih blagovnih znamk. Pogodba mora vsebovati splošne podatke obeh pogodbenih strank, namen plačila sponzorskih sredstev, morebitno dinamiko plačil ter natančno opredeljene storitve in roke za izvedbo storitev sponzorju.
Prejemnik sponzorskih sredstev praviloma sponzorju izda račun za opravljene storitve reklamiranja in promocije, v katerega je vračunan tudi 22% DDV, ki ga sponzor v celoti lahko odbija. Prejemnik sponzorska sredstva obravnava kot obdavčljiv prihodek iz naslova opravljenih storitev po 3. členu ZDDV-1. Če je zavezanec za DDV, mora obračunati in odvesti DDV na fakturi za te storitve. Neto prejeta sponzorska sredstva pa vključi v osnovo za plačilo davka na dohodek pravnih oseb.
Sponzor (pravna oseba ali s.p.) nima davčnih posebnosti ali olajšav, saj je strošek sponzorstva v celoti odhodek, namenjen za lastno promocijo. Na podlagi prejetega računa oz. sponzorske pogodbe so sponzorju ti odhodki davčno priznani, če so (glede na 1. in 2. odstavek 29. člena ZDDPO-2):
+ potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov,
+ neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti,
+ nimajo značaja privatnosti in
+ so v skladu z običajno poslovno prakso.
Donatorstvo
Donacije so pogost način podpiranja humanitarnih, neprofitnih, prostovoljskih organizacij. Skladno s Pravilnikom o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti je donacija brezpogojni prispevek, brez vračila ali protiusluge. Poleg tega ne zmanjšuje davčne osnove donatorja, do neke mere pa se lahko uveljavi kot davčno olajšavo (več o tem v nadaljevanju). Donatorska sredstva so lahko denarna, pogosto pa so delno ali v celoti ‘v naravi’ (npr. izdelki ali prodajno blago donatorja).
Donatorska pogodba ne sme zavezovati prejemnika sredstev za kakršnekoli protiusluge, lahko pa npr. glede odgovornosti za namensko porabo doniranih sredstev. Pogodba ali podoben dokument mora vsebovati:
+ naziv in naslov organizacije, ki je prejemnik donacije,
+ namen zbiranja donatorskih sredstev,
+ višino in obliko donacije,
+ način, kako bodo prejeta sredstva porabljena.
Drugih obveznosti prejemnika donacije ni. Če donatorju to glede na njegova interna pravila zadostuje, kot donatorska pogodba lahko šteje vloga za donacijo ali faktura z zgoraj navedenimi podatki, ki jo donatorju pošlje prejemnik donacije.
Prejemniku donacije se donatorska sredstva štejejo v prihodek, ki ni obdavčen, če je namenjen njegovi nepridobitni dejavnosti.
Denarne donacije v nobenem primeru niso predmet obdavčitve z DDV, saj ne pomenijo opravljanja storitev ali dobave blaga za plačilo (15. člen PZDDV-1). Prejete donacije v naravi pa so obdavčene kot pridobitni prihodek, če jih njihov prejemnik proda (neobdavčena izjema je le izkupiček za zbrane odpadke za reciklažo, pod pogojem, da je sicer vrednost zanemarljiva in ne gre za izogibanje davkom).
Za donatorja so donacije davčno nepriznan odhodek (30. člen ZDDPO-2), torej podarjena sredstva ne zmanjšujejo davčne osnove za obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Donator pa lahko uveljavi davčno olajšavo pod pogojem, da donira za humanitarne, invalidske, socialno varstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene, in je donacija namenjena rezidentom Slovenije ali države članice EU.
Od 2022 naprej se uveljavlja olajšava za plačane donacije v višini 1 % od obdavčljivih prihodkov (npr. za donacijo do 1000 € v primeru obdavčljivega letnega prometa 100.000 €). Dodatno olajšavo v višini 0,2 % obdavčljivega prihodka se lahko uporabi, kadar gre donacija prostovoljnim društvom, ki so ustanovljena za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami in delujejo v javnem interesu (npr. gasilci). Olajšava ne sme preseči velikosti davčne osnove. Velja pa še omejitev iz 59.a člena ZDDPO-2, kar pomeni, da lahko zavezanec z vsemi olajšavami skupaj in z davčno izgubo iz preteklih let, zmanjša davčno osnovo za največ 63 % davčne osnove. Če donator zaradi premajhne davčne osnove v določenem poslovnem letu ne more v celoti uveljaviti olajšave za donacije, lahko to stori v naslednjih treh davčnih obdobjih.